Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ivo

Kot verjetno večina od vas pozna najdaljšo kolesarsko dirko v Sloveniji DOS http://www.dos-extreme.si/, verjetno tudi že veste, da se bo letos v ta krog podala tudi edina ženska predstavnica Slovenije Andreja Jagodic, ki je hkrati tudi naša članica.
V ta namen tudi odpiram to temo in vas vabim, da spremljate to dogajanje, ter navijate in spodbujate za Andrejo po svojih močeh (tako na forumu, kot na cesti).
Poleg GPS sledenja (upam, da bo letos končno deloval kot je treba), bomo zadevo v "živo" lahko spremljali in komentirali tudi preko njenega FB profila http://www.facebook.com/profile.php?id=1768147071&ref=ts.
_________________
Dober kolesar ma vedno veter u prsa...
http://fitivo.blog.siol.net/

an_dreja · Pridružen/-a: 03.02. 2010, 16:38 Prispevkov: 28

Fantje in dekleta,
jaz ta vikend spuščam dirke PSLO ;-/. Grem z biciklom naokoli, da spoznam Slovenijo, skupaj z okoli 70 kolesarji, ki imajo podobne želje, čeprav smo se zmenili, da se ne bomo čakali. Bom pa vozila non-stop, da bom prej nazaj in da se spočijem za naslednje dirke (ampak prekmal pa spet ne smem biti!!!, da se ne bom kaj zarekla...se že trkam po betici).

Nič, uživajte v vikednu, pridte kak km z mano odpeljat, kako novico povedat, ker prjatli so največja vzbodbuda in največja energija...
Za pir še ne bom dala, lahko se pa zmeno za kako energijsko ploščico Wink

Pa navijajte, mal za vreme, mal pa za nas, ta firbčne,
Bambijevka Andreja

Drago K.

Ja Andreja, želim ti vse dobro naj tej poti, ki vsekakor ni enostavna...tudi sam sem bil nekoč spremljevalec tokrat tvojega spremljevalca.
Želim ti čim več lepega vremena, v ostalo pa ne dvomim Smile

Na traso pa te morda pridem kaj počakat, če bo za to možnost pa SREČNO Very Happy

_________________
Lp, Drago

smolko

Držim pesti za lahke noge in lepo vreme.
Pa previdno Smile

_________________
LP
Uroš Smolej

Ivo

Andreja štarta kot druga (ob 19:01:30). Konkurence med ženskami nima saj se je Pecmanova odjavila. Bo pa pač tekmovala z moškimi. ni hudič da kakega "dol" ne vrže.
Torej, še nekaj uric je do štarta. Sam potek dirke in Andrejo posebej boste lahko spremljali tudi prek tega foruma, kjer bomo sproti javljali kaj je novega. Wink

_________________
Dober kolesar ma vedno veter u prsa...
http://fitivo.blog.siol.net/

chico · Pridružen/-a: 19.01. 2009, 23:16 Prispevkov: 7

an_dreja · Pridružen/-a: 03.02. 2010, 16:38 Prispevkov: 28

Še malček poročila z DOS. Res nepozabna dirka. Ko spoznaš, da gre za nekaj več, ko vidiš več, ko začutiš preko... Nič, če se vam da brat je to tkole blo:

Zadnji dnevi pred tekmo so zame vedno najtežji. Tudi tokrat sem komaj čakala, da se prične…da me spustijo z vajeti in končno zadiham …
Na dirko sva bili prijavljeni dve tekmovalki, vendar sem ostala brez konkurentke, Angležinje na start ni bilo. Pravzaprav sem si bila glavna konkurentka kar sama, zavedala sem se, da bom mogla večkrat premagati samo sebe, če bom želela priti do cilja.
12. maja 2011 sama s svojim Bianchijem v temačni garažni hiši. Pijem in jem. Počasi prihajajo tudi ostali tekmovalci. Vsi imamo isti izraz na obrazu, je to zaskrbljenost? Edinole Američan pleše okrog nas kot ponorel in nas snema s kamero, zaskrbljenost popusti in na obraze se prikradejo nasmehi.
Ravno ko pride Tof z novinarko in zaprosi za minutni intervju, me pokličejo na oder. »Še dobro«, si mislim, »le kaj naj zdajle povem, naj me sprašujejo ko bo vse končano«. Na vprašanja tipa »Zakaj je tako malo žensk na takšnih tekmah« pa ne bom več odgovarjala, naj sprašujejo tiste, ki jih ni. Jaz sem tu in moram dirkat.
Ko pridem na svetlobo se mi kar nasmehne, začutim, da bom končno lahko šla. Vesela sem besed Andreja Berginca in njegovega stiska roke, pogledam po množici, poskusim najti prijatelje in ekipo pa ne vidim, vidim le množico….in že grem…1138 km naproti. Kako nor občutek!
V prvi etapi kar nisem mogla ujeti pravega ritma. Pulz nikakor ni padel, vozila sem neenakomerno, ni in ni šlo. Fantje so me prehitevali. Vedela sem, da me ne sme zbegati ritem drugih, četudi bi lahko šibnila za njimi. Ne, preveč kilometrov je še treba narediti. To je tekma »z glavo«.
Že pred dirko sem se bala strmega klanca Kubed. Zdaj je bil tu. Zagrizla sem v klanec in nekdo mi je sledil, da ga ne bi ustavljala sem kar fajn pritisnila na pedala in že sem bila čez…in mislim, da mi je od tu naprej gladko steklo. Končno. Ujela sem svoj ritem, pulz je bil enakomeren, počutila sem se fajn in ko sem tudi jaz kakega prehitela je bil pa sploh dober občutek. Najprej sem se lepo vozila za drugimi, potem pa me je Ivo spodbudil k prehitevanju: »Le pejdi naprej, če si hitrejša, le pejdi….« In sem šla.
Že pred tekmo sem fantom rekla, da edina stvar, na katero morajo še posebej paziti, da bom pridno jedla in pila. Ker na jedačo jaz res pozabim oziroma mi hitro nič ne paše. Tako so bili pri teh opravilih zelo pridni, kdaj se mi je zdelo, da že kar malo preveč. Iskreno povedano, proti koncu tekme mi je bilo vprašanje: »Andreja, kaj ti paše, a bi mogoče kak sendvič?« eden najbolj sovražnih vprašanj. Zdelo se mi je, da sem ravnokar nekaj pojedla, ko so že začeli, da bi mogla kaj pojesti. Ojoj, vedno isti problemi. Hvala fantje, da ste me tako pridno futrali!!! In hvala za TopLevel, tekočo hrano, ta je šla brez bp!!!
Od Lucije do Črnega kala nas je bil cel kup tekmovalcev na kupu. Na Črnem kalu nas je ujel dež, vendar hudega ni bilo, bolj za anti-dremavico.
Trasa se je nadaljevala po krasu do Štanjela, Branika in proti Novi Gorici. Počasi se je pričel vzpon na Čepovan, ki sem ga odpeljala čisto lepo, tudi zdel se mi ni prehud. Delal se je dan, upala sem, da bom zagledala krnsko pobočje, vendar je bilo še vse zavito v meglo. Pa drugič. Na vrhu sem se oblekla, kajti sledilo je kar nekaj spusta do Mosta na Soči. Potem pa čez Tolmin, Kobarid, in dalje do Bovca, kjer smo imeli planiran 15 minutni postanek. Za obisk WC in za masažo.
Branko me je dobro zmasiral, namazal in že sem bila pripravljena za naš čudoviti Vršič. Postajalo je vroče, zelo vroče, vročine pa jaz prav dobro ne prenašam. Zato sem se oborožila z veliko tekočine, veliko pila in se malo močila. Tako sem se kar lepo, v svojem ritmu počasi dvigala, pred seboj sem zagledala tekmovalca, ga prehitela, še zadnje strme ride in že sem na vrhu prelaza. Stene Mojstrovk in Prisanka me objamejo, počutim se doma... »ko se spočijem pridem k vam, ker me že srbijo prsti«, jim šepnem.
Fantje me posadijo na stol, me oblečejo in že drvim proti Kranjski Gori. Na domačem terenu vedno dobro leti, tako je bilo tudi z menoj, prav uživala sem. Kot da bi šla na popoldanski trening. V Slovenskem Javorniku, na kontrolni točki zagledam fanta s fotoaparatom, ki me poskuša slikat in glej ga: »Pa ti si Nal?« Pokima. Kako sem ga vesela. Vedno mi je bilo hudo, da nisem imela možnosti spoznati Jureta, marsikaj bi ga rada vprašala in zdi se mi, da zelo razumem njegove sanje, ki jih je imel… kar začutila sem energijo Nala…še slikava se, objameva, si pomahamo in gremo polni energije naprej. Hvala, Nal Jure!
Potem pa »pod goram« proti moji Ajdi. Nisem bila prepričana, če bo tam, ker pred tekmo nisem jasno dala vedeti ali si želim ali ne. Bala sem se, da me bo to vrglo iz tira, da bom šla težko naprej. Iz Dobrče prileti Aljaž, kako sem ga vesela in mi da vedeti, da me čaka tudi Ajda. Še dobro, kajti težko bi prenesla, če je ne bi videla. Kako zelo sem je vesela. Ajda gleda mamico, ki prileti v spremstvu kombija in štirih možakov, le kaj naj bi si mislila, he he. Vzamem jo v naročje, se objemava in ji razložim vse skupaj. Čeprav je še mala, pa je fejst velika v smislu razumevanja. Moja Ajda. Najtežji deli pri vsem tem so ravno odhodi od otrok, vendar ko vidiš, da razumejo in da so v dobrih rokah, je to nekoliko lažje. Z Ajdo se še »pogužvava po najino« in že moram naprej…proti Cerkljam, kjer me čakajo še moji starši, z makaroni in kavo. Mislim, da sem izgledala čist OK, tudi počutila sem se fajn, tako da ne vem zakaj se starši tako sekirajo…no, v bistvu vem kako je, ko imaš otroka hitro pride tudi skrb.
Ne pustim se predolgo zadrževati, že hitim po svojih domačih kuclih naprej, preko Šenturške gore, spust v Stahovico in naprej na Črnivec. Brez problemov, kar presenečena sem kako brez problemov vozim klance. Trenerja Mirana sem neštetokrat vprašala, če res misli, da bom po Vršiču še vse tole lahko peljala…pa je vedno rekel isto: »Ja, boš«. In res, klanci sploh niso noben problem. Hvala ti Miran, za tako dobre treninge, da tako fajn leti.
Na Črnivcu pojemo makarone, me zmasirajo, se preoblečem. Na niti enem metru širokem makadamu me spodnese, medtem ko maham Andreji, že sem na tleh. Padem na koleno, ki me boli. Že me pobirajo in gledajo če je OK. Glej, glej, se čudim, pa ravno na koleno, ki me boli…ampak sedaj me ne boli več. He, to je bila pa ena višja sila, ki je pristisnila na »reset« tipko. »Merci«, tam zgoraj. Še enkrat pomaham, tokrat bolj predvidno, in že drvim proti Gornjemu gradu. Tam se menja ekipa, Branko gre domov, prideta pa Vinko in Primož. Malce sta morala pohiteti, ker sem jih presenetila s časovnico. Dober občutek.
V Šoštanju me pričakajo prijatelji iz tekmovanj adventure racinga, jih objamem, pozdravim in ekipa me že tera dalje. Počasi se prične vzpon na Sleme, na vrhu se oblečem in spustim proti Mežici. V Kamnici smo imeli predviden postanek. Nisem bila še zaspana in bi morala nadaljevati, vendar so si možgani Kamnico zapomnili kot točko postanka in se pripravili na počitek. Tako sem šla tu spati za ½ urce (čeprav nisem mogla takoj zaspati in sem spala največ 15 minut), nekaj smo še toplega pojedli in šli naprej. Sledili so vzponi čez Kungoto, Šentilj, Sladki vrh. Meni pa se je vedno bolj spalo, odšla sem spat ponovno za 15 minut. Sedaj je bilo OK.
Po ravnini smo prišli v območje Goričkega, kratki in zelo strmi klanci. Najbolj sem si zapomnila nekega možakarja z avstrijsko registracijo in veeeelikim, ogromnim zvoncem…nisem bila prepričana, če ne haluciniram. Vendar nisem, možakar je res sredi noči, sredi nekega noro strmega klanca, veselo zvonil. Čist pozitivno odbito. Mogoče navijač Strasserja?
Nadaljujem proti Moravskim Toplicam, Ptuju, do Šmarij pri Jelšah. Na tej trasi je polno navijačev, neverjetno motivacijo mi dajo. Fantje kontrolne točke me presenetijo s šampanjcem, kot edini ženski predstavnici solo vožnje na DOSu. Kakšno presenečenje, hvala vam fantje!!!
Tu nekje je bolečina ramenskega obroča postajala vedno hujša, krono balance nisem mogla več uporabljati, precej sem mogla voziti stoje, veliko sem se razgibavala, prijale so masaže. Bilo je sitno, ampak se je dalo. Z malce prebliska v možganih, s sprejetjem bolečine je vse lažje.
Na Vahti so me čakale testenine, ki so mi dali novega zagona. Iz Črnomlja sledi spet daljši vzpon, zdel se mi je zelo dolg. Vprašala sem fante kolk je dolg, pa mi pravi prvi 3 km, drugi 9 km. Kaj me hecajo, si mislim, lažejo mi, le zakaj. Saj ni fora, itak ga bom mogla odpeljat, če je dolg 3 ali 9 km. Kar zdelo se mi je da bo nekaj vmes. Tu nekje sem šla spati za 15 minut, potem pa nadaljevala.
Vse bolj sem čutila, da cilj ni več daleč, toda vse bolj me je tudi vse bolelo in bila vse bolj zaspana. Na spustu sem začela loviti svojo senco, postajalo je nevarno. Toliko se že poznam kdaj ni več pametno voziti, sploh pa se ne loviti sama s seboj. Tako sem odšla za 15 minut v kombi. Po »power sleepu« sem bila kot prerojena, drvimo proti Cerknici, še Planinske ride…resnično grem proti cilju.
Zadnji metri so fantastični. Ko se zaveš, da ti bo uspelo. Ko se zaveš, da boš kolesarski sedež lahko zamenjal s čim udobnejšim, ko boš lahko zaspal za več kot 15 minut. Zajame te nepopisna sreča. Najlepši del pa je, ko te objame vsak član ekipe in vidiš, da je tudi on srečen in vesel. Spoznaš, da nisi osvojil le cilja, pač pa si spoznal prijatelje! To je čar vseh poti, prijatelji!
Hvala vam prijatelji, JA team…za vsako minutko, ki ste jo preživeli skupaj z menoj na poti…želim si, da bi bilo takšnih poti še mnogo…ker takšen tim kot smo, ne sme iti v pozabo…HVALA vam, iskrena!
Hvala tudi ženkam vseh fantov v ekipi, da ste mi »odstopile« može za dva dni in pustile, da so razvajali mene namesto vas. Saj bodo nadoknadili, so morali obljubiti.
Hvala mojim domačim, Aljažu, ki me podpira pri mojih »odbitih« tekmah, obem mamam in atu za pomoč, pa moji Ajdi za čudovit pokal, ki me je pričakal doma!
Hvala tudi Alešu in Urošu, A2U za super kolo, za kombi in drugo materialno pomoč, Dejanu za TopLevel vrhunsko prehrano in Treking trgovini za majice!

Andreja

JA team:
Ivo Janez Pirnar – vodja ekipe
Branko Novak – maser
Joža Jagodic – šofer, prehrana
Vinko Švab – šofer
Primož Hostnik – maser, prehrana
Branko Vreček - šofer

Slikce so pa na: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1347719310877.38996.1768147071

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli